Piše: Nezlomljivo pero
Od besed k dejanjem se glasi znani izrek, ki je še danes udomačen med ljudmi in ga je moč razumeti tako na pozitiven kot tudi negativen način. Negativen, me vprašate? Dejanja vendarle štejejo največ, besede pa so zgolj golo teoretiziranje na papirju! Po svoje to še kako drži, toda treba se je zavedati, da se dejanje ne uresničijo sama od sebe, temveč potrebujejo poligon oz. temelj, na katerem se postopoma uresničijo. In ta temelj predstavljajo besede, tako v ustni kot pisni obliki. To ne pomeni, da je pred skokom v akcijo potrebno sedeti za mizo in se pogovarjati dolgo v noč, ampak da je treba vsako dejanje dobro premisliti in ravno besede so tiste, ki omogočajo dober razmislek.
Seveda je uporabo besed moč razumeti tako na pozitiven kot tudi negativen način. Slednji nam je še kako znan; besede se same od sebe ne bodo spremenile v dejanje in ravno tu naša družba dela veliko napako. Prepričani smo, da bomo z neskončnim teoretiziranjem in razpravljanjem po spletnih omrežjih (priznati je treba, da tam Slovencem teče jezik kot namazan) naredili neko spremembo, da se bodo npr. velike ribe ob branju komentarjev na forumih stresle od strahu in rekle: »Okej, tole pa ni več hec. Moramo se spremeniti.« Žal ne. Nekatere velike ribe ne razumejo, kaj želimo povedati, če pa že, jim je pa bolj ali manj vseeno, kaj si mislimo. Besede imajo svojo moč, vendar le do določene mere. Če vse ostane samo pri besedičenju, se ne bo premaknilo nič.
In na tem mestu pridemo do pozitivne rabe moči besed. Slovenci smo kljub svoji introvertirani naravi pravzaprav nagnjeni k ekstremom; na eni strani imamo ljudi, ki bi celo življenje samo govorili, na drugi strani pa posameznike, ki najprej krenejo v akcijo in se šele nato na licu mesta vprašajo: »Aha, okej… kaj pa bomo zdaj naredili?« Kar želim reči, je to, da nekateri menijo, da so dejanja edino, kar šteje, da ni časa za razmišljanje, da se nam čas izteka itd. Mogoče res, ampak ne pričakujte, da bo vaša akcija naletela na plodna tla, če se boste vanjo spustili z glavo skozi zid. Za vsakim dejanjem se mora skrivati neka strategija oz. razmišljanje z jasno določenimi cilji in prepričanji, večkrat pa se mi zdi, da počnemo ravno nasprotno – da gremo najprej na ulico s transparenti in jeznimi protestniki, potem pa sem tam na licu mesta vprašamo, kaj točno bi radi dosegli s svojim angažiranjem. Na koncu izpademo kot izgubljene ovčke in velike ribe nas bodo gledale natančno tako; kot izgubljene ovčke.
Besede potrebujejo dejanja in dejanja potrebujejo besede. Vse v mejah normale, seveda. Nič ni narobe s tem, če se za trenutek usedemo in sprožimo debato o tem, kaj si želimo in kako to doseči, je pa res, da debate ne smejo trajati v nedogled. Ko besede dozorijo, je čas za dejanja. Zatorej se ne udarjajmo z glavo skozi zid, ampak krenimo v prihodnost s trezno in spočito glavo.
Srečno.
Od besed k dejanjem se glasi znani izrek, ki je še danes udomačen med ljudmi in ga je moč razumeti tako na pozitiven kot tudi negativen način. Negativen, me vprašate? Dejanja vendarle štejejo največ, besede pa so zgolj golo teoretiziranje na papirju! Po svoje to še kako drži, toda treba se je zavedati, da se dejanje ne uresničijo sama od sebe, temveč potrebujejo poligon oz. temelj, na katerem se postopoma uresničijo. In ta temelj predstavljajo besede, tako v ustni kot pisni obliki. To ne pomeni, da je pred skokom v akcijo potrebno sedeti za mizo in se pogovarjati dolgo v noč, ampak da je treba vsako dejanje dobro premisliti in ravno besede so tiste, ki omogočajo dober razmislek.
Seveda je uporabo besed moč razumeti tako na pozitiven kot tudi negativen način. Slednji nam je še kako znan; besede se same od sebe ne bodo spremenile v dejanje in ravno tu naša družba dela veliko napako. Prepričani smo, da bomo z neskončnim teoretiziranjem in razpravljanjem po spletnih omrežjih (priznati je treba, da tam Slovencem teče jezik kot namazan) naredili neko spremembo, da se bodo npr. velike ribe ob branju komentarjev na forumih stresle od strahu in rekle: »Okej, tole pa ni več hec. Moramo se spremeniti.« Žal ne. Nekatere velike ribe ne razumejo, kaj želimo povedati, če pa že, jim je pa bolj ali manj vseeno, kaj si mislimo. Besede imajo svojo moč, vendar le do določene mere. Če vse ostane samo pri besedičenju, se ne bo premaknilo nič.
In na tem mestu pridemo do pozitivne rabe moči besed. Slovenci smo kljub svoji introvertirani naravi pravzaprav nagnjeni k ekstremom; na eni strani imamo ljudi, ki bi celo življenje samo govorili, na drugi strani pa posameznike, ki najprej krenejo v akcijo in se šele nato na licu mesta vprašajo: »Aha, okej… kaj pa bomo zdaj naredili?« Kar želim reči, je to, da nekateri menijo, da so dejanja edino, kar šteje, da ni časa za razmišljanje, da se nam čas izteka itd. Mogoče res, ampak ne pričakujte, da bo vaša akcija naletela na plodna tla, če se boste vanjo spustili z glavo skozi zid. Za vsakim dejanjem se mora skrivati neka strategija oz. razmišljanje z jasno določenimi cilji in prepričanji, večkrat pa se mi zdi, da počnemo ravno nasprotno – da gremo najprej na ulico s transparenti in jeznimi protestniki, potem pa sem tam na licu mesta vprašamo, kaj točno bi radi dosegli s svojim angažiranjem. Na koncu izpademo kot izgubljene ovčke in velike ribe nas bodo gledale natančno tako; kot izgubljene ovčke.
Besede potrebujejo dejanja in dejanja potrebujejo besede. Vse v mejah normale, seveda. Nič ni narobe s tem, če se za trenutek usedemo in sprožimo debato o tem, kaj si želimo in kako to doseči, je pa res, da debate ne smejo trajati v nedogled. Ko besede dozorijo, je čas za dejanja. Zatorej se ne udarjajmo z glavo skozi zid, ampak krenimo v prihodnost s trezno in spočito glavo.
Srečno.